NeMirna

“Happiness does not come automatically. It is not a gift that good fortune bestowes upon us and a reversal of fortune takes back. It depends on us alone. One does not become happy overnight, but with patient labor, day after day. Happiness is constructed, and that requires effort and time. In order to become happy, we have to learn how to change ourselves.”

Luca and Francesco Cavalli-Sforza

“Seeking happiness outside ourselves is like waiting for sunshine ina  cave facing north.”

Tibetanski pregovor

včasih je težko. Živeti. Z vsem, kar čutiš. Ker vsak čuti po svoje, je razumeti nemogoče. Koliko gorja storimo nezavedno, včasih z namenom in vero, da delamo dobro. Pa ne delamo dobro. Je bila Mati Tereza zvesta sebi v svojem razdajanju drugim? So bila njena dejanja plemenita ali neumnost? Je bila izrabljena ali so ji bili ljudje hvaležni? Je ona sama sploh imela kaj od tega? Je relevantno?

Kako je psihična bolečina včasih neskončno večja oz močnejša od fizične. Fizična u bistvu prinaša v nekih trenutkih olajšanje, sprostitev tenzije, ki se vzpostavi v osebi.

Saj vem, da je irelevantno, a vseeno mi odzvanja tiho …zakaj, zakaj, zakaj …

Pa veliko bolj izkustveno, pravijo. No, so far menda sem na boljlši strani rečice povprečja, se pa kar trudim. pač, take okoliščine, da si enostavno v kako globljo vodo povprečja (četudi upravičeno) ne drznem. Priznam, da me včasih presune, zakaj pač ne, pa se ne ukvarjam s tem. Ni resnične potrebe.

Pelje pa rečica “v Rim” so včasih rekli.

Začuda v nasprotju z napovedmi iz knjig in fizičnim stanjem se umirjam. Slowly but surely.