Se še spomnite … razglednic z morja … pisem prijateljev iz tujine (penpals ;)) … prazničnih voščlnic … nenapovedanih obiskov …
Se spomnite čisto pritlehne nervoze pred prihodom poštarja? Poslušanja zvoka motorja, se bo ustavil tudi pri naši hiši ali se bo peljal mimo? In potem še predno je izginil za ovinkom si že bil pri nabiralniku in z velikim pričakovanjem potegnil izmed ačunov ‘kartice’ ali pa tiste debelejše lepše kuverte z voščilnicami.
Ali pa na RD. Čeprav nihče ni bil povabljen ali napovedan, je mama pripravila narezek in torto, saj se je vedelo, da kdo bo pa le prišel naokoli.
Jaz sem bila še raje na drugi strani. Še danes obožujem pisanje razglednic! Vedno sem jih poslala po 20! In za vsako sem si vzela čas, vsakomur sem želela napisati nekaj posebnega, ne le “Lep pozdrav!” vsem po vrsti. Ko sem začela sama pošiljati božično-novoletne voščilnice, sem se prav razcvetela. To so pravi projekti. Že jeseni začnem razmišljati, kakšne voščilnice bi izdelala, zapisujem si misli, verze in citate, ki jih nato glede na prejemnika dopolnim z lepimi željami. Ni lepšega. Prav poseben odnos imam pa do daril. Ljudi, ki so mi blizu, poslušam. In tako preko celega leta čisto spotoma zbiram njihove želje, potrebe, skrite obsesije. In se mi ni težko potruditi .. za tisto iskrico ob odvitju darila 
To je meni najlepše darilo obdarovanca … včasih mi je podarjena celo kaka solzica sreče in presenečenja, tresoč objem. Pa je lahko čisto preprosta malenkost ali pa malo več vredna stvar, to sploh ni važno. Včasih sploh ni važna posebna priložnost, se taka stvar lahko zgodi na čisto navaden dan. Med sprehodom po trgu grem mimo gerber. Meni sploh niso posebej všeč. Moja mama jih obožuje. In jih seveda kupim ter nesem mami. Kar tako, za lepši dan.
…. vse to danes pri marsikomu vzbudi posmeh, začudenje, pomilovanje. Danes so samo še SMS voščila (kriva tudi sama), el. voščilnice, uporabna darila (ne, kar si želiš, ampak, kar rabiš …), za obiske pa al nimamo časa?! WTF …VZEMTE SI GA!
Jaz pa … najbolj me razveseli izražena pozornost osebno (klic, obisk), tudi čisto brez daril. Sem pa seveda vesela presenečenj. Veliko mi pomenijo lastni izdelki (doma narejena le zame torta, piškotki, voščilnica, …), zelo pa ne maram daril, ki so po okusu darovalca in ne obdarjenega (to je men toooolk všeč, sem še tebi kupila ….am ja, in zdaj?!), težko mi je, ko mi nekateri vztrajno podarjajo stvari, za katere glasno v naprej povem, da jih ne želim (rdeči sintetični puloverji, razna meni neestetska krama za kuhinjo) . Saj vem, da so želeli me razveseliti, a če trobim že 25 let, da NE MARAM rdečih puloverjev!?!?! Imam že kake 4! Nikoli nošene.
Pa končajmo z darilnimi boni … no ja, sama poskušam mimo njih, se pa popolnoma strinjam, da so veliko boljši, kot napačno darilo. Če res ne vem, kaj konkretno bi podarila, potem izberem darilni bon v kaki ne ravno standardni trgovini ali raje za kako storitev
Ja Saša, težko je, če si sam čisto preveč pozoren, sam pa tega nasprotno nisi deležen. A se naučimo sprejeti, če tudi druga stran pokaže malo dobre volje in truda. Vsaj včasih.
PA ŠE TO ZA ŽENSKE: Drage moje, res so nas naučili (večine) skromnosti. Ko nas moški vpraša, a ti kupim rože, nas veliko reče “Ah ne, ni treba”, zraven si pa mislimo “Mater, a moraš vprašat?!?! Kupi mi jih, ne sprašuj”. Moški rož ne kupi, me pa žalostne in užaljene. Zakaj? Ker mi nisi nič prinesel. Ja, pa saj si rekla, da ni treba?!?! –> Torej, pravilen odgovr bi bil “Ja, prosim” ali pa vsaj “Ja,lahko bi”
