Ponižana - by who?
Priznam, da z nekim čudnim vojerističnim navdihom vsake toliko obiščem njen blog. Njen stav me (ne vzpodbudno) fascinira, sploh spremljanje načina in same komunikacije preko komentarjev. Načeloma sem le opazovalka, poskušam razumeti tako njen vidik predvsem pa poskušam najti argumente. Ene in/ali druge strani. Ti vse prevečkrat izostanejo, a nisem hotela pisati o tem.
Prebrala sem predzadno objavo, ki zopet ni bila mnenjsko mi lastna. Z zanimanjem sem spremljala komunikacijo preko komentarjev in celo odziv nekaterih blogerjev na temo (med drugim dronyx in še nekateri - Osenarca zgleda potegne :)) Seveda so se kresala prepričanja, a potegnil me je v pisanje tu komentar Jasne:
“Jaz želim družbo, v kateri bodo ženske enakovredne moškim, kjer jih bodo moški spoštovali kot osebe, ne kot zadovoljitveni objekt in obratno, da ženskam zato ne bo treba govoriti o pohotnih prascih, temveč moških. Želim družbo, v kateri ne bo vladala predstava o suhi, lepi, vedno na seks pripravljeni gospodinji, ki bolje, da ne govori veliko. Družbo, v kateri poročeni možje ne bodo imeli na stenah koledarja nagih žensk, temveč bodo spoštovali in želeli svoje žene. Želim družbo, v kateri bodo žene, katerih možje bodo imeli razobešene slike golih žensk, dovolj močne, da si bodo poiskale koga, ki jih bo imel zares rad. Družbo, ki bo bolj kot seks cenila ljubezen. Nisem proti goloti, nisem čistun ne staromoden človek. Rada imam seks, zelo rada. A zame sta golota in seks stvar intime dveh ljudi. Ne pravim, da naj ga ne bo v filmih ali kaj…samo lepo bi bilo enkrat živeti v svetu, ki ga ne bi več tako prekleto poudarjal, saj obstaja toooliko stvari, ki so pomembnejše od njega. Ampak ker svet vodijo moški, ki seveda ne znajo videti preko ženske zunanjosti, se nič ne bo spremenilo in bomo tiste, ki opozarjamo na položaj žensk, označene za čistunke, staromodnice in kaj vse še - tudi s strani žensk, seveda. Zato se ne bojte, moja vizija družbe se ne bo nikoli uresničila.”
Hm, mar res oglasi, kot je komentirani “Osenarca loola in surfa” res tak drastičen poseg v položaj žensk v naši družbi? Ne bom se spuščala v BB, mogoče kdaj drugič (ali pa ne). Moram priznat, da sem bila presenečena nad sporočilnostjo, kot so jo dojeli nekateri (Dajana, recimo). Njo je zbodla ‘ponižljivost’ oglasa, mene pa edino ‘odvisnost od interneta’ (hm, tudi že obdelana tema pri omenjeni blogerki). Namreč, sploh me ni zmotilo sedenje Nine na WCju, njene spuščene hlačke (ja kako pa naj človek loola?!), pač pa dejstvo, d nosi seboj v WC računalnik! Ampak to sem pač jaz in moje videnje. In moje videnje je, da se človek lahko poniža le sam, drugi ga ne morejo. Namreč - Nini je to, kar dela, služba. Kot je meni sedenje v pisarni. Hm … kolikokrat se jaz počutim ponižano, kolikokrat se počuti ponižano Nina - bi bilo zanimivo naju vprašat. Malo me je potegnil rdeči del Amsterdama in o tem smo večkrat diskutirali s prijatelji Nizozemci in Danci. Ne neposredno z dekleti, ki tam delajo, a nekako verjamem, kar so mi povedali. Da tam dekleta niso nikakor ne ponižana. Delajo. To je vse.
Koliko nas ženske ponižujejo reklame za spodnje perilo?! Naj vam povem, da mene ti oglasi nič ne ponižujejo, saj so estetski. Me pa MOČNO potencialno ponižuje idiotizem reklam za pralne praške in čistila. Te reklame me smatrajo za totalnega imbecila. Zato jih ne gledam, so mi skrajno nadležne in se mi osebno zdijo žaljive za žensko populacijo. Ampak se ne tožim nad njimi, saj si ne dovolim biti ponižana od njih - se ne vidim (sebe) v njih. Torej ne gre za druge, gre za nas same, ženske. Kaj me same menimo o sebi. Zato menim, da si je Jasna odgovorila že v uvodu:
“…po drugi strani tako vem, da moja verzija družbene bo nikoli nastopila, ker je zdajšnja preveč zasidrana v ženskah samih.”
V nas in na nas je, da se to spremeni. Mislim, da smo spoštovane take kot smo toliko, kot se spoštujemo same. Če nas je nas samih sram, ker nimamo mer, ki se nam samim zdijo idealne, to ni problem tistih, ki te mere imajo, ampak naš problem. Ker imam kar nekaj stikov z drugimi narodi, vidim, da je veliko odvisno od ljudi samih. Ko ti verjamejo vase, jim reklame težje pridejo do živega. Nini na WCju se na Finskem samo smejijo, redki se bi z njo identificirali ali se počutili ponižane … je težava v reklami ali v nas, opazovalcih?
In otroci? Mislim, da prav vsaka generacija ‘gor zraste’ s kakšno tako škodljivo stvarjo. Tudi to je proces odraščanja, učenja, zorenja … je pa res, da me dogajanje v šolstvu in starševanju skrbi. Mislim, da je “zaledje družine in vaške skupnosti” močno oslabljeno in to se mi zdi resen problem. Ne pa Nina na WCju. O tem pa naslednjič …
P.S. Komentarji very welkome, ampak na temo, ne na Dajano. Od nje sem le pobrala témo!
