NeMirna

Včeraj je sonce sijalo,

včeraj se je srce smejalo,

skrbi so bile daleč stran,

Življenje bilo je polno sanj.

Danes je sivo, zamrl je smeh,

srce razparano leži na tleh,

duša nima več kam iti,

duša strta noče več biti.

kaj pravijo/pišejo drugi? Zakaj nas prizadane, če nekdo razglasi o nas laž? Saj mi vednar vemo, kaj je res in kaj ne. Zakaj nam torej trditev nekoga, ki ga/nas ne pozna/mo užali? Prizadane?

“Grda si.”  “Debela si.” “Kurba si.” “Neumna si.” “Ona je pa ful zakompleksana.”
Velikokrat trdimo, da nas ne brigajo drugi. Naj si mislijo, kar hočejo. Zakaj torej to kljub besedam ni res? Zakaj se pustimo določiti drugim? Kljub vsemu še vedno iščemo potrditev pri drugih. In včasih nosijo izjave tudi nianse resnice, ki si je sami nočemo priznati.

Jaz sem bila dobesedno odvisnik tega - delala sem stvari, ki mi niso bile blizu, se oblačila v stvari, ki mi niso bile všeč, se počutila grdo,  … vse, kot so tako rekli drugi. Jaz pa sem  želela ugajati. Ker sem bila prepričana, da bom srečna, če bom ugajala drugim. Zatirala sem lastne želje, hotenja, če niso bila odobravana od zunaj.  Pa to odobravanje ni prineslo sreče, dobrega počutja, miru. Ne. In ker tega ni bilo, sem se še bolj gnala. Za druge.

Dokler skoraj ni bilo več izhoda. Oz. je bil edini izhod le še smrt. Takrat sem začela počasi, res počasi spoznavati, da to ne gre več. Nikamor. Oz ne vodi v mojo srečo ampak v mojo nesrečo. Če 30 let živiš v enem prepričanju, to tudi čutiš, celoten ’sistem’ življenja imaš tako naravnan. Čustvene in vedenjske odzive, razumevanje impulzov od zunaj. In, ker se začneš spremijati le ti, ne pa tudi vsa okolica, je to toliko bolj težko. Ni pa nemogoče. treba se je boriti vsak dan, napredek je velikokrat popolnoma neopazen, so obdobja, ko ga sploh ni. Včasih pride kak “preboj”, včasih celo gremo korak, dva nazaj.

A ko včasih posije sonce v dušo in srce - ko začutiš sebe, takrat veš, da delaš prav. Četudi vsi okoli tebe pravijo drugače. Vsak zase je svoj.  Res je težko v družbi, ki je po eni strani zelo soodvisna po drugi pa popolnoma egoistična. Zato mene mnenja drugih vse manj ganejo. Sem še daleč od tega, da me ne bi. A ne spravi me vsak zloben komentar v slabo voljo, depresijo ali še kam huje. Če bo nekdo privzel mnenje o meni po nekom vmesnem, mi je zanj vseeno. Je pokazal, da ni vreden, da bi se zanj sekirala, saj ni bil sposoben si sam ustvariti slike / spoznati mene. 

Enako poskušam delovati sama. Pa naj ves svet govori o nekom, da je slab, neumen, zloben, zame ni. Dokler se meni osebno tak ne pokaže. Včasih plačam svojo naivnost, a veliko lažje si pogledam v obraz - svojo naivnost sem plačala sama. Če bi sodila nekoga po krivem, bi s tem ‘kaznovala’ njega.

Vse premalokrat ne pomislimao, ko izrekamo lastna mnenja in sode o drugih. Je oseba na drugi strani telefona res neprijazna ali sem le jaz slabe volje?

Trenutno berem knjigo “Kitchen Table Wisdom” (Rachel Naomi Remen), z vami bi delila zgodbico, ki jo je oseba, ki mi je knjigo predala, posebej obkrožila:

Beri naprej… &raquo

Danes sem preživela 1 uro v kolonah. Najprej sem iskala pot ven. Kamorkoli sem zavila, sem pristala v koloni. Začel me je grabiti obup. Pa ne, ker sem zamujala! Enostavno me je zajel obup. Obup nad tem našim nagnusnim, za materialnimi dobrinami pehajočim se, strašno hitečim (kam/zakaj že), praznem življenjem.

Ja … sem spet v svoji depresiji. ne le sama zaradi sebe, tudi zaradi drmagnumove Maje in še nekaj takih dogodkov. Vem, nihče nikoli mi ni dejal, da je življenje fer, a take krute poteze vleče nekdo tam zgoraj/spodaj, da mi je vse skupaj vse bolj tuje. Ne razumem, zakaj ne izstopimo?! Zakaj smo tiho in trobimo v isti rog. Bedniki. Smo. Ja. In jaz tudi. Ravno tako sem sedela v avtu. Sama. In mudilo se mi je. In zopet sem bila tiho, čeprav je v meni nemir.

In je pritekla solza. Ni nič drugače, bolje … le napetost je malo popustila. Rada bi se spremenila. Menim, da na bolje. Zakaj je torej tako težko, da nikamor ne pridem?!

No, danes vam ne morim. Samo želela sem dati iz sebe. Današnji prispevek je kot solza. Ne drznim se smiliti sama sebi, ker … ker nisem bolna. Me ne zebe. Sem sita. Nisem tepena.