NeMirna

se bom odklopila od modernega sveta in iz komunikacije. Da umirim valovanje, se očistim, vzpostavim spet neko ravnovesje v sebi.

Potem, pa se vrnem

Meni se sicer ne zdi, a drugi pravijo tako. Da je slabo, ker ne znam stvari pozabiti. Ker me vsaka informacija bremeni. Saj ni problem funkcionirati, pretvarjati se oziroma delovati okolju primerno (!?) zmorem. Zaenkrat. Vendar se stvari nabirajo in me vedno bolj težijo. Jaz ne zmorem kar pozabiti. Ostane v meni, neka informacija, dejstvo. Nima veze z menoj, je lahko lastnost, prepričanje nekoga drugega, ki ima do nje polno svobodo, a me bremeni. Pojma nimam zakaj. In vse te informacije, ki se tako o soljudeh nabirajo v mojem registru, se spravljajo v meni v file vsakogar in v vsaki interakciji s to osebo se odpre ta file. In več kot je v filu nekih v mojem svetu slabih informacij, težja je komunikacija. Nekdo na glas komentira članek v časopisu o nasilju nad otroci, potem pa ga vidim, kako surovo dela z lastnim. Nekdo je nadvse prijazen in sladek do soljudi, potem sem priča, kako jih kleveta za hrbtom. Nekdo se zgraža nad lepotnimi operacijami, potem izveš, da se jih sam poslužuje. Nekdo se norčuje iz tradicije drugih, sam pa živi v razsulu svoje lastne nezrelosti. Nekdo na veliko razglaša pomen družine, potem pa je ujet v varanju.

Dvoličneži.Hinavci.

A ko jim pogledaš v oči, vidiš prestrašene nikoli odrasle otroke. Ki si gradijo bleščeč oklep, da speljejo pogled pred praznino znotraj.

Zakaj me vse to ‘tišči’? Ker s svojim vedenjem okužijo okolico, prizadanejo soljudi, sevajo negativno energijo, uničujejo iskrenost in dobroto v drugih. Ker se je bojijo. Ker me spravijo v položaj, ko se moram bati. Paziti, kaj rečem, storim, mislim. Ko se moram ozirati čez hrbet.

Pojdi stran. Hm?! Na nek način res najlažja rešitev, pa je prava. Kot politika - zakaj ni nikogar ’smiselnega, vrednega’ v igri? Ker takih ni? Ker so šli? Ker se jim ne zdi vredno? Če bomo vsi tako se umaknili, kje se bo vse skupaj končalo?! Boriti se? Čemu? Za boljši jutri za nekoga drugega?! Čemu se sploh bojim?!?!?!?!?!?!?!? Česa?!?!?!?

Res …. ne vem, a občutek je tu! Sem samo stara? U hrib obrnjena? Zastarela?

Nič … treba bo potlačit, nekam globoko. Gnusno. Kužno.

Solze, polzite! Tiho, brez joka mi dušo sperite. Naj črna kri človeške pokvarjenosti se spere z mojih kril, da zablestijo spet v svoji iskrenosti čisti in bom lahko jih razprla ter poletela. Hočem VEN od tu. Hočem med Ljudi, strah od teh zveri, ki se bojijo ogledal, saj bi požrle še sebe. Hočem med preproste, srečne, iskrene, nenarejene, naravne Ljudi.

Saj so tu, le videti jih moram. Stopiti do njih. Mar ne?!

Mar ni to le povprečje, neizstopanje, večinskost?! Zakaj je torej nasprotje temu ne-normalnost, kot nekaj ne-naravnega. Pa gre le za drugačnost, izjemnost, izstopanje iz večine. Zakaj se bojimo drugačnosti? Zakaj se je sramujemo?

Sama bi raje videla, da se reče ‘navadno’ in ne normalno! Ker je vsebinsko bolj ‘prav’

Kje piše, da kot uslužbenka javnega zavoda naj ne bi imela dolgih rdeče nalakiranih nohtov, pink štrleče frizure, odštekanih oblačil!?!? Kdo je določil, da naj bi hodila okoli kot siva miška? Zakaj se eno tretira kot ‘prav in normalno’ drugo pa kot ‘narobe in nenormalno’?

Zakaj se tudi sami, če smo drugačni, počutimo narobe, nočemo izkazovat drugačnosti? Zakaj starši želijo, da je njihov otrok sivo povprečje… je čuden, če ne shodi pred 1. letom?! WTF?! Kdo določa ‘pozitivne’ lastnosti in ‘negativne’.

Bemu .. zakaj pol eni zrastejo gor s konstantnim občutkom ‘napačnosti in krivde’, drugi pa samozavestni, da so točno oni ‘božji dar za svet’!

PS … moj NEmir opazite tudi v iskanju prave ‘kože’ za dnevnik ali pa se rada ‘preoblačim’