Samo-izdaja
Hja, tako to gre – za ljubi kruhek. Za varnost prihodnosti. Za neopaznost. Za ljubi mir. Zaradi mehke hrbtenice? Zaradi šibke zavesti?
A kaj, se sprašujete? Ja, za in zaradi izdamo sebe in svoje vrednote. Zatajimo svoja prepričanja. Zatajimo svoj bit. Se spustimo na vse 4 in se pridružimo čredi. Počutila sem se umazano, sram me je bilo se pogledati v ogledalo. Bilo mi je slabo, fizično, bolela me je glava in zvečer nisem mogla zaspati. Preganja me to. Da si ne upam biti jaz, taka kot sem. Pa ne, da si ne upam kar tako, šibka sem. Lažje je tako, na nek način.
In je nekoliko podobno zadevi s službo, o kateri se je bin razpisal v komentarju na včerajšnji post. Po eni strani mi je služba super (vsebina), po drugi mi je težko iti tja vsak dan (organizacija, vzdušje, odnosi, razmere). Ves čas po malem iščem menjavo. 2x že imela ponudbo, a se nočem odločat za tako stvar v momentu krize (obakrat je bil nek krizni trenutek). Imam tudi sanje čisto v eno drugo smer, v samostojnost. Pa nimam ‘jajc’ …
Ne najdem in ne najdem razloga, kaj me bremza. Kaj me hromi, da se ne premaknem. Ker verjamem, da vsak v sebi nosi neko zavoro, da se ne premakne. Grrrrr … poskušam stres, ki me požira, obrnit sebi v prid, da bi me tako razjezil, tako pahnil na dno, da bi se bila sposobna odrinit, izplavat iz tega “zosa”.
No, vsaj se ne smilim sama sebi, mar ne!!
Bodite … MLADI
