Zvestoba.Je.Odločitev….
Prostovoljna odločitev - HočemBitiZvest.
Ah ja … ravno se malo poberem, borim, menim, da sem prav. Pa dobim po “buči”. Ker pričakujem nekaj, kar je meni v veselje, zdi se mi prav, rada imam tako. Sem jaz in sem del mi2. Rada sem del mi2, z veseljem sem del mi2, jaz sem del mi2. Nisem jas samo mi2, sem sestavni del mi2, in mi paše. Pripadati in biti zvesta. Telesno in predvsem psihično. Boli pa me, ker/če z druge strani tega ni. Pa ne, da bi bila varana, ampak če ni vsaj podobnega občutenja in želje po biti zvest.
Zakaj tako?
Zakaj drugače bi želeli biti z nekom? Če ne želimo pripadati, kot ena celota biti del nove celote, biti sam zase del nečesa več, če nam je “jaz” prvobiten en najpomembnejši, če se počutimo kot del mi2 omejeni - čemu potem biti v dvoje? Tega ne razumem. zakaj, če se posameznik počuti v dvoje omejeno, zakaj potem biti v dvoje? Če mu je zvestoba - bolj psihična kakor telesna - breme, čemu bremeniti dva (sebe in partnerja)?
Jaz ne vidim zvestobe kot nadzor (da ne bo pomote, govorim o normalnem odnosu zvestobe, ne o bolezenski nadzorovanosti!), bolj gledam na to kot na spoštljiv odnos do partnerja, del sobivanja, del odgovornosti, ki izvira iz sobivanja. Javiti, da bom pozna. Sporočiti, kakšne plane imam. Vesela sem vprašanja, kam in s kom grem, ker mi to izraža, da se moj drugi del zanima, kaj dogajam, mu je mar. Gre za spremljanje, biti aktiven del življenja v 2je. Ne samo biti spolni partner, ampak partner za življenje 
Zvestoba je zame odločitev, pro-aktivna odločitev, ker mi prinese veliko dobrega in me nikakor ne ovira.
Priznam, da včasih malo prehitro odreagiram oziroma malo preveč negativno. Iz dveh razlogov -zaradi slabih izkušenj in drugačne navezanosti. Včasih razumeti ni dovolj, ker so človekova občutenja svet zase. Kako naj posameznik ve, kdaj zaupati instinktu in kdaj gre za pretiravanje?!?!?!?
No, pogovor reši veliko! Včasih precej boli, a bolje bolečina zaradi resnice kot pa bolečina zaradi laži!! Tudi za slabe stvari bi želela vedeti takoj. Bolelo bi “za umret”, a raje tako kot pa da izvem od tretjih oseb po pol leta ali več laži in igranja!!Upam pa, da mi skozi to ne bo (več) treba Tako (da poveš) si zvest sebi in drugim.
Verjamem, da usodnih srečnih ljubezni v partnerstvih je malo. Veliko več pa je odločitev za ljubezen, za partnerstvo. Zavestnih odločitev za ljubezen, na kateri potem gradimo nadaljnje odločitve. “Odločitev za zrelo partnersko ljubezen je mogoča šele, ko so meje med partnerjema jasne, razlike očitne ter napake in vrline posameznika prepoznavne.”
(Renata Bokan, Vir: www.cdk.si/sci)
Živimo res v taki družbi presežkov, ko biti z nekom, enim partnerjem dolgo časa, pomeni slabost, da jih ne moreš imeti več, po možnosti istočasno?????????
29.04.2007 @ 22:41
Prisegam na zvestobo in ni stvari, kjer se ne bi bilo treba nič potrudit. Ko v šolo hodimo se tako trudimo, za zakonsko zvezo pa v primerjavi s tem premalo.
30.04.2007 @ 13:41
Žal je večina ljudi mnenja, da je to neka ‘od boga dana’ zadeva, če ne deluje sama od sebe, že ni prava. To tako zelo ni res, da je žalostno gledat, kako ljudje (ženske in moški) letajo ‘od cveta na cvet’ in iščejo nekaj, česar ni …
30.04.2007 @ 17:32
V postu “Odločitev za partnersko zvezo” sem se jaz lotila te tematike takole;
” moj komentar v postu Sestavljanje ljubezni puzel v blogu Kodele”
Danes, ko sem si malo več časa za branje celote vzela sem se odločila, da ti še kaj povem-napišem; da brez polaganja ljubezni svojmu partnerju - ki (na račun) koščki puzel s časoma odpadajo. Zato je obvezno čez celo življensko dobo z ljubljeno osebo (25 let ljubezenske zveze z partnerjem) polagat in gradit, polagat in gradit ljubezen (ljubezenski račun). Ni samoumevno, da bo ljubezen vedno enako trdna in močna, na temu mora posameznik stalno delat (eni takoj, ko partner “kriv prst pokaže” v ločitev grejo). In ni garancije, da, če nisi zadovoljen z partnerjem (ker ni uspel ta doseči vrh naših zahtev in pričakovanj), da nam bo pa naslednji to pričakovanje izpolnil (in naše muhe, ki jih imamo). Saj nihče nima in ne nosi v sebi samo dobre lastnosti (na bančni račun pri partnerju na žalost polagamo tudi to).
V ljubezni ni, kot v pravljici, ker ne znamo čarat moramo pa zato delat, da se ji približamo. Vsi stremimo nad tem, da bi tako bilo in se mi zdi, da je to poglaviten vzrok in problem za današnji čas, da se mladi (vsi, ki so primerni za ljubezensko partnersko zvezo) odlašajo, premišljujejo in komplicirajo z visokimi zahtevami, se obirajo in prelagajo,…… Menim, da se oboji tako m. kot ž. izogibajo sprejemati odgovornosti in tudi dobesedno se bojijo in otepajo vsega kar pride zdraven. V prvo vrsto bom postavila gospodinjsko - stanovanjske zahteve “ČIŠČENJE-POSPRAVLJANJE ZA SEBOJ, PRI VSEH LJUDEH NEVŠČEČNO OPRAVILO.” Za žensko v zakonski zvezi postane obvezno izpolnjevanje, vsi ostali člani; mož in otroci to občasno ali redno kršijo. (odločila sem se, da bom imela na to temo post).
Včeraj, ko sem šla domov in v naši občini čakala na avtobus je bila skupina štirih srednješolcev (šolske torbe), ki so nam vsem čakajočim dali misliti s svojim obnašanjem. 1. mladec v skupini je bil vidno alkoholiziran, po ruvanje in tapkanju 2. mladca v skupini, ki je očitno manj popil. 3.mladec je miril 1. mladca, ki je z glasnim obnašanje presegal normo in posegel, ko se je ta ruval z 2. mladcem. 4. mladec je bil po obnašanju sodeč nealkoholiziran in povsem miren.
Zdaj pa problem za dekle 1. in 2. mladca, če poznata fanta samo v treznem stanju. Predstavlja to zanju problem, ki se kasneje v zvezi lahko ob prvi stresni situaciji tak fant odloči za reševanje v popivanju. Problemov kakršnih koli ni mogoče odpraviti ali odplakniti z pijačo…………
30.04.2007 @ 21:14
“Menim, da se oboji tako m. kot ž. izogibajo sprejemati odgovornosti in tudi dobesedno se bojijo in otepajo vsega kar pride zdraven.”
Osebno verjamem, da točno tu leži vir/razlog/srž vsega. Od današnje mladine, odnosov (do sočloveka, narave, dragih, živali, duhovnosti, sebe, …) pa vse do vprašanja, ki ga je zastavila Brinova jagoda (http://www.ednevnik.si/?w=BrinovaJagoda) - kdo sploh smo?! Jaz sem se ob branju njenega posta našla na koncu z vprašanjem -ali sploh smo?!?!? Mi, sami, posameznik, bitje, ali sploh smo, ali smo le, če smo postavljeni v nek okvir/družbo/okolje - torej obstajamo le, če nas določajo drugi?!
1.05.2007 @ 13:46
NeMirna,
Pa še kako smo, le premalo se zavedamo.
Z šolo se učimo sprejemat odgovornost za svoje delo učenje in posledice slabe ocene naj bi nas pripravile do tega, da to sprejemamo z resnostjo. To počnejo eni bolj drugi manj uspešno. Ko postajamo odrasli naj bi s tem pridobivali tudi na sprejemanju odgovornosti za svoja dejanja, pa nas posledice premalo izučijo in naučijoa. Ko je posameznik biološko odrasel pa ni rečeno, da je tudi psihično prišel do odraslosti.