NeMirna

Priznam, da rada se zgubljam po blogovju. Ali po navdihu naslovov/avtorjev, včasih od tam nadaljujem preko komentarjev ali pa blogrol in tako iz enega v drugega. Včasih padem v slepo ulico in je potrebno začeti od začetka, včasih pa najdem kakšno čudovito/zanimivo/intrigantno/navdušujoče mesto. Včasih pa me potegne vsebina, tema sama po sebi in mi porine tok razmišljanja v smer, v katero sam od sebe mogoče ne bi šel.

Danes sem bila “porinjena” v nezaceljene rane. Dosti pišemo o odnosih, zaupanju, razmerju moški-ženska, zvestobi, ljubezni. Zanimiva je bila primerjava odnosa s puzzlo. Res je slika odnosa sestavljena iz premnogo manjših podob, ki same po sebi mogoče ne predstavljajo ničesar, a so del celote in tam predstavljajo mnogo. Kako se pa lotimo sestavljanja? Ali sploh poznamo svoje delce? Ali so ti dokončni in ustrezajo le eni edini sliki ali je možno, da z različnimi drugimi delci dobimo vsakič drugo sliko? Ko smo nekje na sredi in slutimo končno sliko, pa nam ta ni po volji - razbijemo vse sestavljeno in začnemo znova? Ali poskusimo od danega trenutka dalje graditi drugače, iz že obstoječega iti v smeri, ki bi nam bila po volji. Imamo sploh izbiro?

Kaj narediti, če nam slika katero živimo skoraj v celoti ustreza, le dva sosednja koščka se ne skladata? In to ne nekje na robu, ne neka malenkost, ampak za nas osrednji, bistveni del slike. Nekaj, kar nas ves čas žuli, tišči. Razdreti sliko? Začeti znova? Z istimi koščki?Iskati nove in upati, da se bodo skladali enako vključno še s tem zadnjim parom? Je to sploh možno? Se zadovoljiti s pomanjkljivo sliko?

Čez kakšne stvari človek enostavno ne more. Kakšni koščki, ki se ne skladajo popolnoma, nas sploh ne motijo, poživijo sliko. So pa koščki sestavljanje, ki se ne skladajo, nikakor ne, njihova neskladnost podre celotno harmonijo slike. Nekaj enostavno ni za kompromis. Določene “naravne” sile, ki jih ne znamo niti razložiti, ubesediti, samo vemo, da so. Ne moremo jih izključiti, nadomestiti, zanikati, izničiti. Tam so, so jaz, kričijo po izpolnitvi, uresničenju, ki pa se ne zgodi.

Podreti sliko? Začeti sestavljati znova? Iskati nove delce, koščke?

Večkrat je bilo razdrto. Ker skoraj v celoti se delci skladajo, smo iz istih sestavljali na novo. Vsakič sestavimo lepo podobo, isto podobo, le hitreje, pa vedno se ustavi pri tistih zadnjih dveh neskladnih delih. Če sem čisto iskrena, vsakič razdrto nazaj začuda iz istih koščkov nastane lepše, bolj skladno. Z izjemo tistih dveh. Razbijanje utruja, izčrpava, jemlje energijo, jemlje vero … a to razbijanje vzbudi novo rast, vsakič znova. Zaenkrat. Dejstvo, da vsakič trči slika na isto oviro, je frustrirajoče. V danih okoliščinah že prav noro …

Do kje torej trud, delo za partnerstvo?! Kako prepoznati nepremostljivo? Je kaj nepremostljivo?  Lahko razumemo, pa vendar ne moremo sprejeti? Kaj je kompromis - če se odpoveš neki “stvari” popolnoma? Kako, ko včasih kakšnih zadev enostavno ne znaš razložiti, pojasniti zakaj .. ker enostavno tako pač je?!?!?!? Kako potem argumentirati v diskusiji iskanja kompromisov, v komuniciranju, v delu za partnerstvo??

Prostovoljna odločitev - HočemBitiZvest.

Ah ja … ravno se malo poberem, borim, menim, da sem prav. Pa dobim po “buči”. Ker pričakujem nekaj, kar je meni v veselje, zdi se mi prav, rada imam tako. Sem jaz in sem del mi2. Rada sem del mi2, z veseljem sem del mi2, jaz sem del mi2. Nisem jas samo mi2, sem sestavni del mi2, in mi paše. Pripadati in biti zvesta. Telesno in predvsem psihično. Boli pa me, ker/če z druge strani tega ni. Pa ne, da bi bila varana, ampak če ni vsaj podobnega občutenja in želje po biti zvest.

Zakaj tako?

Zakaj drugače bi želeli biti z nekom? Če ne želimo pripadati, kot ena celota biti del nove celote, biti sam zase del nečesa več, če nam je “jaz” prvobiten en najpomembnejši, če se počutimo kot del mi2 omejeni - čemu potem biti v dvoje? Tega ne razumem. zakaj, če se posameznik počuti v dvoje omejeno, zakaj potem biti v dvoje? Če mu je zvestoba - bolj psihična kakor telesna - breme, čemu bremeniti dva (sebe in partnerja)?

Jaz ne vidim zvestobe kot nadzor (da ne bo pomote, govorim o normalnem odnosu zvestobe, ne o bolezenski nadzorovanosti!), bolj gledam na to kot na spoštljiv odnos do partnerja, del sobivanja, del odgovornosti, ki izvira iz sobivanja. Javiti, da bom pozna. Sporočiti, kakšne plane imam. Vesela sem vprašanja, kam in s kom grem, ker mi to izraža, da se moj drugi del zanima, kaj dogajam, mu je mar. Gre za spremljanje, biti aktiven del življenja v 2je. Ne samo biti spolni partner, ampak partner za življenje Zvestoba je zame odločitev, pro-aktivna odločitev, ker mi prinese veliko dobrega in me nikakor ne ovira.

Priznam, da včasih malo prehitro odreagiram oziroma malo preveč negativno. Iz dveh razlogov -zaradi slabih izkušenj in drugačne navezanosti. Včasih razumeti ni dovolj, ker so človekova občutenja svet zase. Kako naj posameznik ve, kdaj zaupati instinktu in kdaj gre za pretiravanje?!?!?!?

No, pogovor reši veliko! Včasih precej boli, a bolje bolečina zaradi resnice kot pa bolečina zaradi laži!! Tudi za slabe stvari bi želela vedeti takoj. Bolelo bi “za umret”, a raje tako kot pa da izvem od tretjih oseb po pol leta ali več laži in igranja!!Upam pa, da mi skozi to ne bo (več) treba Tako (da poveš) si zvest sebi in drugim.

Verjamem, da usodnih srečnih ljubezni v partnerstvih je malo. Veliko več pa je odločitev za ljubezen, za partnerstvo. Zavestnih odločitev za ljubezen, na kateri potem gradimo nadaljnje odločitve. “Odločitev za zrelo partnersko ljubezen je mogoča šele, ko so meje med partnerjema jasne, razlike očitne ter napake in vrline posameznika prepoznavne.”
(Renata Bokan, Vir: www.cdk.si/sci)

Živimo res v taki družbi presežkov, ko biti z nekom, enim partnerjem dolgo časa, pomeni slabost, da jih ne moreš imeti več, po možnosti istočasno?????????

Eno mnenje na zadnje dogodke z odpuščanjem novinarjev sem že spisala tu. Seveda je ‘krompirček’ vroč in je precej odziva vse povsod, poleg komentarjev na sam Košakov post se je teme lotil tudi Kavelj22.

Ne vem resnice - kdaj, če sploh, sta vpletena novinarja diplomirala, kaj sploh sta študirala. In menda tudi nihče od vseh, ki so pisali/komentirali tega ne ve. Pa klub temu se piše:

“potem pa nekdo objavi šokanten podatek - oba šikanirana dopisnika naj bi bila falirana študenta, ki naj bi za svoje dopisnikovanje zaslužila mastne denarce.” (vir: Kavelj22)

“zaradi dveh falirancev fdv, ki mislita, da sta dobra novinarja, takšen cirkus vsa srenja racakov in rac enoglasno vrešči KRIVICA o tistem pajacu iz anglije - škoda vsake besede ” (vir: komentarji pod Košakovim postom)

To zadnje, trditev, je objavil anonimni komentator ‘nakladač’. Menim, da je zadeva tako široka in javna, da si take izjave kar tako nekdo ne bi smel privoščiti, da se na podlagi nje potem ustvarjajo sodbe. Menim, da nista vpletena novinarja nikomur tu dolžna česar koli dokazovati, še manj ima kdo pravico a priori postavljati neke sodbe brez argumentov.Mogoče ima ‘nakladač’ točne informacije in dokazljive, pa vendar … menim, da na tak način, kot je bilo to vrženo, ni pravilno.

Je pa res, da Kavelj ne piše o konkretnih osebah ampak je raztegnil komentar na splošno. Delam z visokošolskim sistemom, na srečo ‘od zunaj’. Zato so mi vse grenkobe in tegobe omenjenega blizu, močno se strinjam s Kavljem, da je pomen ‘diplomiranosti’ pri nas precej drugačen kot v tujini. Je pač odnos do študija malo več kot le ‘šolanje in vedenje informacij’. Ne samo, da so razlike med sistemi visokega šolstva, predvsem so razlike v kulturi, odnosu do izobrazbe, izobraževanja. Ne le s strani vrednotenja ‘papirja’, ki ga pridobiš, predvsem na strani samega študenta, družbe do znanja oziroma zorenja, odraščanja. Strinjam se s Kavljem glede pomembnosti formalnih papirjev v tujini in na splošno, pa vendar ne tako zelo 100%. Naš sistem je že tak, da se meni faliran študent novinarstva, ki se ukvarja z novinarstvom ne zdi tako zelo nemogoče/narobe. Verjamem pa, da se sliši skrajno mimo.

“Naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha.”  - pomislite kdaj na to, ko za koga tako iz barskih novic slišite nek menda, zdi se mi, slišal sem, pravijo …

BTW poslušam /gledam Mona Lisa Smile (well, ženska, multitasking) in sledeči quote mi je res dober:

Katherine Watson: Are you threatening me?
Betty Warren: I’m educating you.